sobota, 20. oktober 2012

VOGEL IN ŠIJA

V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali pred Bufom in nadaljevali pot do Bohinja, kjer smo parkirali avtomobile pod kabinsko žičnico, kupili karte in se kar najhitreje popeljali na vrh Vogla. Pričakalo nas je prekrasno jutro, saj so že ob osmi uri namerili 17 stopinj, sonce pa je sramežljivo kukalo izza hribov in izvabljalo nasmeške na naše obraze. 






Privoščili smo si jutranjo kavo, se v miru pozdravili, malo poklepetali, naredili skupinski posnetek, nato pa smo odrinili na pohod do Orlovih glav. Izleta se je udeležila tudi naša pogumna poškodovana članica Cveti. Ni se smilila sama sebi in je korajžno sedla na sedežnico, se odpeljala na vrh in prav počasi in previdno razmigala poškodovano nogo. Dala nam je zagon in nauk, da se z dobro voljo in trudom premaga vse ovire. Ostali pohodniki pa smo pridno rinili na vrh.

Kot vedno je bilo veliko dobre volje in smeha, skoraj nismo verjeli, da smo prišli na vrh Orlovih glav. Po posvetu smo odšli še naprej do vrha Šije. Ne boste verjeli, vsi smo bili zmagovalci, saj smo prišli vsi na cilj. Tudi tisti, ki so bili ob pogledu na vrh najbolj skeptični. Zaslužijo si posebne čestitke. 




Po malici na Šiji in nepozabnih pogledih naših prekrasnih vršacih, se nam je zahotelo še malo hoditi. Vidite da nismo od muh. Po spustu s Šije smo se malo ločili, saj so nekateri že naredili več, kot so si na začetku zastavili, nekaterim pa je še malo manjkalo in smo nadaljevali pot do Vogla. Prav vsi smo bili zelo zadovoljni. Po počitku smo odšli nazaj do hotela, kjer so nas čakali in se nas razveselili ostali pohodniki. Po družabnem pogovoru smo bili vsi enakega mnenja, da smo preživeli super čudovit dan. Veliko smo naredili za naše telo, še več pa za našo dušo, pri tem pa ne smemo pozabiti da je družba najboljša. 

Hvala vsem, ki ste si lahko vzeli čas in se družili z nami. Upam da bo še veliko skupnih srečanj in tako lepih dni.




P.S. Skoraj bi pozabila omeniti. Ko sem prišla domov, so me že čakale prekrasne fotografije našega požrtvovalnega člana-fotografa Andreja. Hvala ti. Vse prav lepo pozdravljam in se veselim naslednjega druženja.

Suzana



četrtek, 28. junij 2012

CRES

Člani kluba KZA Nova brazda smo z veseljem sprejeli vabilo veterana na treking dopust v avtokamp Slatina v Martinščici na Cresu, kjer ima že nekaj let postavljeno kamp prikolico. Dopust bo aktiven, saj bomo skupaj doživljali lepote Cresa in Lošinja, zraven pa naredili veliko dobrega za dušo in srce. Na povabilo se nas je javilo osem članov, odšli smo v dveh skupinah, ena v četrtek 21.6.2012, druga pa naslednji dan.

21.6.2012

Prišel je srečni dan, ob dogovorjeni uri je po nas prišel gostitelj, hitro smo natovorili potovalke, spili kavo, pojedli sladoled in veselo, pa tudi z malo strahu, začeli našo pot proti morju. Zaradi nesreče na avtocesti, smo imeli malo zamude, tako, da smo morali počakati na naslednji trajekt. A to ni pokvarilo našega veselja. Privoščili smo si kavico in ob klepetu je čas hitro minil, že je pripeljal trajekt in nas po polurni plovbi dostavil na naš otok Cres. Po uri vožnje in enem postanku, kjer smo se že začeli spoznavati z lepotami Cresa, smo prišli na naš cilj. Občutkov veselja ne morem opisati. Sledilo je postavljanje šotorov, vmes pa samo veselje in smeh. Ne vem koliko je bila ura, ni bilo pomembno. Šli smo si ogledat obalo, eni so zaplavali v za mene mrzlem morju. Po večerji smo se še malo zabavali in šli zgodaj spat, ker smo morali zjutraj zgodaj vstati.

22.6.2012

Okoli pete ure zjutraj je zadišalo po kavi - znak, da je treba vstati. Hitro smo se uredili, spili kavo, pripravili nahrbtnike s hrano in pijačo in v tišini zapustili kamp. Sledil je vzpon na Babino (380 m), mimo starega mogočnega hrasta pri Grmovu in skozi Vidoviče nazaj v kamp. Pot poteka čez pašnike, ograjene z »gromačami« - ročno postavljenimi pregradami iz kamenja. 

Del poti so nas spremljale ovce, bilo je čudovito, slišati je bilo besede: »Oh, kako je lepo,« skratka uživali smo. Ogledovali smo si tudi naš jutrišnji cilj – mogočno Osorščico.

V kampu je sledila priprava hrane in počitek. Vsak je po svojih zmožnostih prispeval, da smo se okrepčali in si nabrali novih moči za naslednji izziv.

Pričakali smo tudi ostale člane in jim pomagali urediti šotore. Kasneje sva z ženo opazovala, kako ostali uživajo v vodi in se veselijo. Lepo jih je bilo opazovati, ker smo kot ena družina, smo dobri prijatelji, radi se imamo. Sledila je pozna večerja, pogovor o prekrasno preživetem dnevu in spanje.

23.6.2012

Vstali smo ob štirih zjutraj. Po kavi in prigrizku smo pripravili nahrbtnike, se veselo posedli v avtomobile in se odpeljali na otok Lošinj. V Osorju nas je pričakal znanec, ki nam je v klubu predstavil svojo pretečeno Slovensko transverzalo. Skupaj smo se povzpeli na Osorščico z najvišjim vrhom Televrin (588 m), nato skozi pravljični gozdiček do sv. Mikole. Tam smo se naužili prečudovitih razgledov z lepega otoka in dobrot, ki smo jih prinesli s seboj. Sestopili smo v Nerezine, kjer smo si na kratko ogledali mesto in se namočili v morju. Prilegel se je tudi sladoled.   

V kampu je bilo na vrsti ležanje, obračanje, druženje in hranjenje. Naš dobrotnik me je povabil za pomoč pri spuščanju njegovega čolna v morje, sledila je kratka, a prečudovita vožnja do priveza.

24.6.2012

Zgodnje vstajanje nam ne dela problemov, saj veste »dan se zjutraj išče«. Več smo imeli od dneva, pa še sonce ni premočno pripekalo.

Današnja pot nas je peljala v vas Lubenice. To je prazgodovinsko naselje, kmečko mesto, staro okoli 4000 let, stoji na strmi skali (378 m), ki se dobesedno ruši v morje. V mestu danes živi še 43 prebivalcev. Po sprehodu po majhni, a lepi vasici, smo se okrepčali v vaški gostilni in nadaljevali spust proti našemu zalivu. 

Tu smo počivali, plavali, zares uživali, gledali ladje, ki pripeljejo turiste v ta lep, peščeni zaliv. Sledilo je presenečenje. Naša gostitelja, ki sta nas zapustila že v Lubenicah, sta po nas prišla s svojim čolnom, nas pripeljala v samotni zaliv in nam priredila piknik. Tu smo čofotali, se igrali, pa tudi poležavali, slišati je bilo besede: »Lepo je imeti prijatelje, ki se imajo radi.« Rado je imel veliko dela, ker nas je bilo veliko in nas je moral trikrat peljati do našega kampa. Nikoli ne bomo pozabili te krasne vožnje po morju in pogleda na lepe zalivčke. Pozno zvečer smo se še sprehodili in si privoščili sladoled, potem pa spat.

25.6.2012

Nov dan, nov izziv. Vstali smo malo pozneje, midva z ženo sva šla na ogled kampa, ki je lepo urejen. Sanitarije so brezhibne. Po malici smo šli trije našemu gostitelju pomagat pospravit čoln, a se je malo zavleklo. Nismo se mogli upreti prekrasni vožnji okoli malih, a lepih otokov. Na enem od njih smo se kopali, na drugem nas je Rado častil s sladoledom. Sledilo je kosilo, pospravljanje. Najtežje se je bilo posloviti od naših gostiteljev, bila sta enkratna. Hvala. Hvala, da sta nam omogočila zares lep dopust.

Ko sem se pred šestimi leti šel zdraviti zaradi odvisnosti od alkohola, si nisem mislil, da se mi bo življenje tako spremenilo, da bom imel toliko prijateljev, ki me imajo radi, in jih imam tudi jaz rad. Klub mi veliko pomeni, tu sem se naučil spoštovati in ceniti prijatelja. Res je, kar klubu daš, to tudi dobiš. Jaz sem dobil veliko.

Še enkrat, imejmo se radi.

Franjo



sreda, 09. maj 2012

BUDIMPEŠTA IN BLATNO JEZERO

V prazničnih dneh sva s kolegico Zlato obiskali Madžarsko z organiziranim avtobusnim prevozom.

V zgodnjih jutranjih urah smo se peljali po naši deželi in po Panonski nižini. Tako v Sloveniji, kot v Madžarski so nas spremljala prelepa polja cvetoče oljne repice. 

Peljali smo se proti Blatnemu jezeru, ki ga imenujejo tudi madžarsko morje in je dolgo 80 km. Sprehodili smo se skozi vasico Tihany, ki jo krasi mogočno cerkveno pročelje benediktinskega samostana. Od cerkve je tudi prelep pogled na turkizno jezero.

Pot smo nadaljevali proti glavnemu mestu Budimpešti, ki ga mogočna reka Donava deli na dva dela, Budim in Pešto. Odpeljali smo se na Citadello, trdnjavo od koder smo imeli  razgled na mesto. Najprej smo šli na krožni ogled mesta, kjer smo videli mogočne stavbe, široko Donavo in številne mostove, ki povezujejo mesto. Zvečer smo odšli v čardo na večerjo, ki jo je spremljal glasbeni in folklorni program.

Naslednji dan smo se odpravili na ogled mestnih znamenitosti: znamenito Matjaževo cerkev, baziliko svetega Štefana, najstarejše terme v Evropi, židovsko sinagogo. Videli smo Trg junakov, trg okoli parlamenta in Ribiško bastiljo, ki je eden od simbolov mesta.









Pred odhodom smo še zapluli z ladjico po Donavi in si še enkrat ogledali mestne znamenitosti. Prav poseben je pogled na parlament, ki je res veličasten.


Ta izlet mi je bil zelo všeč, saj ima mesto res bogate in nepozabne znamenitosti. Vožnja po mogočni Donavi pa mi je pričarala v ušesa tudi naslednjo melodijo, ki mi je še nekaj časa zvenela v glavi:


Tatjana



nedelja, 29. april 2012

PO KRPANOVIH STOPINJAH

V nedeljo, 29. 4. 2012, smo se odpravili po Krpanovih stopinjah. To je pohod, ki ga vsako leto organizirajo prebivalci Bloške planote in se začne ter konča pri Bloškem jezeru.

Pohoda se običajno udeleži veliko število ljudi in tudi tokrat ni bilo drugače. Tako smo Gorenjci, ko smo v mlačnem jutru začeli stopati na pot, ugotovili, da ne bomo sami in nam gneča ne uide. Vendar je tudi to čar pohoda. Predvsem sem to ugotovila na koncu, ko sem se utrujena lahko le nasmehnila razočaranim stavkom: «Če za tem hribom ne bo jezera...«

Bloke slovijo po izjemni lepoti narave. Tako smo na poti lahko opazovali nizko barje ob Bloščici, kjer se razprostirajo najlepše ohranjeni travniki v Sloveniji. Videli pa smo lahko tudi Črni bor, ki so ga na Kras prinesli grofi Turjaški. Na Bloški planoti pa raste tudi Navadna bodika, ki je eden redkih zimzelenih listavcev pri nas in je zaradi redkosti zavarovana vrsta.


Pot nas je peljala tudi skozi mnogo malih vasic, ki so posejane po Bloški planoti. Ena izmed njih je bila tudi vas imenovana Sveti Duh. Še posebej pa se mi je v spomin vtisnila vas Ravnik, ki je bila med drugo svetovno vojno požgana.




Zagotovo pa ne bo nihče pozabil konca poti. V naših spominih bo ostal predvsem zaradi vzponov in spustov in »hribov za hribom«.

Kaja


nedelja, 15. april 2012

GRAD SNEŽNIK IN KRIŽNA JAMA

V soboto, 14.4.2012, smo se kljub slabemu vremenu odpeljali na Notranjsko, na ogled gradu Snežnik in Križne jame. Vzdušje je bilo kot ponavadi sproščeno. Žal je bil polharski muzej pri gradu zaprt, zato smo si v tem času ogledali okolico.




Grad nima kakšne posebne srednjeveške zgodovine. Videli pa smo, kako so si življenje uredili zadnji lastniki. Zelo sodobno: hladilnik na led, komunikacija z služinjčadjo, tekoča voda v vsakem nadstropju, ogrevanje s toplim zrakom. 

Odpeljali smo se do Križne jame. Za večino članov je bila to nova izkušnja, saj jama nima urejene razsvetljave. Pred jamo smo dobili prijetno ogrete škornje, na vhodu v jamo pa baterijske svetilke. Za skupine je ogled jame organiziran samo do jezerčka, kamor nas je vodič popeljal s čolnom. Zaradi zaščite jame je ogled naprej možen samo za manjše skupine po 4 osebe. 




Kako lep je podzemni kraški svet, je še posebej prikazano v 3D tehniki:


Igor