torek, 26. avgust 2014

BISTRIŠKA PLANINA

Na pravi, sončen poletni dan (to je bila v tem poletju res izredna sreča) se nas je ob dogovorjeni 17. uri zbralo kar 22 (vključno s psičko Gajo) pri cerkvici sv. Neže na Brezjah pri Tržiču. Nekateri smo prišli že z dopusta, nekateri so ta lepši del poletja še imeli pred seboj, vsi pa smo bili (kot ponavadi) dobre volje, da smo spet skupaj. Po začetnih izmenjavah novic smo krenili proti našemu cilju – 1057 m visoki Bistriški planini. Sklenili smo, da si začetno hudo strmino nekoliko olajšamo in smo se z avtomobili peljali do razgledne točke na koncu asfaltirane poti, od koder smo lahko občudovali tržiško okolico in del Gorenjske. 


Nekaj udeležencev se je peljalo naprej do planine, večina pa nas je zagnano zakoračila po zložni makadamski cesti. Kmalu nas je padajoče kamenje prepričalo o resnosti opozorilne table, da je v teku pospravljanje ostankov škode zimskega žleda. Po uri hoje, ki je minila v prijetnem pomenkovanju, smo ujeli zadnje sončne žarke, ki so božali travnike na Bistriški planini. 


Kavica in čaj sta se prilegla, nekateri so poskusili tudi dobrote planšarske kuhinje. Fotografa sta po planini iskala nenavadne motive, manjkala pa ni tudi obvezna gasilska fotka. 


Krave se niso kaj prida menile za nas, zajčki pa so tudi brezskrbno tekali po svojem ograjenem teritoriju. Sonce se je poslovilo od nas, tudi mi smo se žal morali od prijetnih oskrbnikov. Ko smo prišli nazaj k cerkvici, se je poznoavgustovski dan že krepko poslavljal in mračilo se je. Spet smo naredili nekaj dobrega zase – malo pognali srce in vzajemno obogatili duše v druženju s prijatelji. 

Anka