ponedeljek, 20. oktober 2014

DOLINA VRATA

Čudovito sobotno jutro je in naša ekipa se je zbrala pred slapom Peričnik v Mojstrani. Odšli smo na pohod v dolino Vrata. 



Pot je bila prečudovita, polno zelenja in zanimivih galerij. Galerije so ime za del pešpoti Pot triglavske Bistrice po dolini Vrat. V času medledenih dob je Triglavska Bistrica odnašala in nanašala material, ki ga je ledenik pustil za seboj. To so večinoma različno velikii apnenčasti prodniki, ki so se sprijeli v konglomerat. Ker so konglomeratne plasti različno odporne, je reka v srednjem delu doline s spodjedanjem ustvarila previse, t.i. galerije. Pot krasi več takih galerij, ki si jih je vredno ogledati. 

Vzdušje je bilo pozitivno in obilo dobre volje. Pot smo končali pri Aljaževem domu, kjer smo se okrepili z malico ter malim počitkom. Ogledali smo si tudi znamenitost velikanski klin z vponko - spomenik vsem žrtvam gora. 

Zdaj pa še nekaj o dolini Vrata: Iz Mojstrane vodijo tri čudovite alpske doline v samo osrčje Julijskih Alp, v podnožje najvišjega vrha Triglava (2864 m), Vrata, Kot in Krma. Dolina Vrata se razteza od Mojstrane do vznožja severne stene Triglava in spada med pokrajinsko najlepše doline Julijskih Alp. Glavni vodotok doline Vrata je Triglavska Bistrica, ki se nato v Mojstrani izlije v reko Savo Dolinko. Poleg Bistrice je v Vratih stalni vodotok le še Peričnik. V času medledenih dob je Bistrica odnašala in nanašala material, ki ga je ledenik pustil za seboj. To so večinoma različno veliki in slabo zaobljeni apnenčasti prodniki, ki so se sprijeli v konglomerat. Ker so konglomeratne plasti različno odporne, je Bistrica v srednjem delu doline s spodjedanjem ustvarila previse, t.i. Galerije. 

Vrata so lahko dostopna dolina, saj po njej vodi makadamska cesta, ki je deloma asfaltirana. 

Od začetka doline do slapu Peričnik je urejena pešpot ob desnem bregu Bistrice, nato pa še pešpot pod Galerijami skoraj do konca doline. Pot smo zaključili nasmejani in polni energije in pri Slapu Peričnik popili še poslovilno kavo do naslednjega srečanja. 

Maja



sobota, 13. september 2014

PIRNIČE IN ZAVRH

V sončnem ponedeljku 11.9.2014 smo se dobili pri gostilni Mihovec v Zgornjih Pirničah. Bilo nas je kar 27. Napotili smo se do cerkve Marije Vnebovzete. Prijazno nas je sprejel gospod župnik in nam opisal življenje v župniji. 











Cerkev je res nekaj posebnega. Notranjost je okrogla, zunanji zidovi pa tvorijo osemkotnik, katerega krasijo leseni kipi apostolov, delo domačinke Brigite Juvan. Križev pot in barvna okna so delo umetnika Tomaža Perka. Načrt za cerkev pa je izdelal arhitekt Jože Kregar. Lani so blagoslovili čudovite orgle. Nanje so zaigrali že znani organisti, tudi iz tujine. Preden smo se odpravili naprej, sem po tipkah zaigrala tudi jaz, Cvetka pa je s svojim zvonkim glasom zapela. 

Pot smo nadaljevali skozi vas, mimo šole, čez polja, do rojstne hiše heroja Franca Rozmana Staneta, in si jo tudi ogledali. 

Dobro razpoloženi smo nadaljevali pot skozi Spodnje Pirniče, mimo zloglasnega kluba Lipa, do rojstne hiše Jakoba Aljaža. Tam sta nas pričakala gospodarja Misove, po domače Matjaževe kmetije. Tomaž Mis nam je slikovito orisal življenje in delo župnika, gornika, glasbenika in narodnega buditelja Jakoba Aljaža. Prvič je osvojil Triglav leta 1887. Ob prijetnem klepetu nam je Tomaž prdstavil še vodnik Aljaževa pot od doma do doma. Nekaj naših članov si je že žigosalo kartonček. Ogledali smo si hišo, kjer se odvijajo razni kulturni dogodki in razstave. Ob našem obisku je razstavljal svoje fotografije himalajec Viki Grošelj. 











Gospodinja Cirila nas je na koncu presenetila z degustacijo domačih jogurtov, sira, skute v domače urejeni obnovljeni stari hišici. Vse naštete dobrote delajo sami. 


Sonce je že zahajalo, ko smo se zadovoljni poslovili. Poletni izhod smo zaključili na vrtu gostilne Mihovec, kjer so nam domači prijazno ponudili prostor. 


Hvala vam. To je bila moja prva organizacija poletnega izhoda, zato sem svoje nove prijatelje postregla z domačo salamo, sirom, malinami in domačim sokom. Preživeli smo lepo rekreativno in poučno popoldne in ga pod zvezdami in luno prijetno zaključili. Še enkrat hvala gospodu župniku, Egiju Rozmanu, Cirili in Tomažu Misu, ter seveda mojim prijateljem za udeležbo.

Metka



torek, 26. avgust 2014

BISTRIŠKA PLANINA

Na pravi, sončen poletni dan (to je bila v tem poletju res izredna sreča) se nas je ob dogovorjeni 17. uri zbralo kar 22 (vključno s psičko Gajo) pri cerkvici sv. Neže na Brezjah pri Tržiču. Nekateri smo prišli že z dopusta, nekateri so ta lepši del poletja še imeli pred seboj, vsi pa smo bili (kot ponavadi) dobre volje, da smo spet skupaj. Po začetnih izmenjavah novic smo krenili proti našemu cilju – 1057 m visoki Bistriški planini. Sklenili smo, da si začetno hudo strmino nekoliko olajšamo in smo se z avtomobili peljali do razgledne točke na koncu asfaltirane poti, od koder smo lahko občudovali tržiško okolico in del Gorenjske. 


Nekaj udeležencev se je peljalo naprej do planine, večina pa nas je zagnano zakoračila po zložni makadamski cesti. Kmalu nas je padajoče kamenje prepričalo o resnosti opozorilne table, da je v teku pospravljanje ostankov škode zimskega žleda. Po uri hoje, ki je minila v prijetnem pomenkovanju, smo ujeli zadnje sončne žarke, ki so božali travnike na Bistriški planini. 


Kavica in čaj sta se prilegla, nekateri so poskusili tudi dobrote planšarske kuhinje. Fotografa sta po planini iskala nenavadne motive, manjkala pa ni tudi obvezna gasilska fotka. 


Krave se niso kaj prida menile za nas, zajčki pa so tudi brezskrbno tekali po svojem ograjenem teritoriju. Sonce se je poslovilo od nas, tudi mi smo se žal morali od prijetnih oskrbnikov. Ko smo prišli nazaj k cerkvici, se je poznoavgustovski dan že krepko poslavljal in mračilo se je. Spet smo naredili nekaj dobrega zase – malo pognali srce in vzajemno obogatili duše v druženju s prijatelji. 

Anka



torek, 29. julij 2014

TEHNIŠKI MUZEJ BISTRA

Konec julija smo se pod vodstvom g. Romana Grabeljška sprehodili skozi muzej. Ogledali smo si oddelek vozil, kjer so nas posebej navdušili lepo urejeni in ohranjeni muzejski avtomobili, kolesa in motorna kolesa. Zanimivi so bili tudi gasilski avtomobili. Veliko komentarjev smo posvetili tudi staremu ljubljanskemu tramvaju.


























 







G. Roman nam je pokazal in razložil tudi nekoč najsodobnejšo strojno opremo kmetije, ki jo je poganjal parni stroj. 




Oddelek obdelave lesa nas je opomnil na boljše poznavanje narave, posameznih vrst drevja,  na obdelavo in uporabo lesa.



















Prijetno druženje smo končali na Vrhniki s sladoledom.

Andrej



sobota, 20. oktober 2012

VOGEL IN ŠIJA

V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali pred Bufom in nadaljevali pot do Bohinja, kjer smo parkirali avtomobile pod kabinsko žičnico, kupili karte in se kar najhitreje popeljali na vrh Vogla. Pričakalo nas je prekrasno jutro, saj so že ob osmi uri namerili 17 stopinj, sonce pa je sramežljivo kukalo izza hribov in izvabljalo nasmeške na naše obraze. 






Privoščili smo si jutranjo kavo, se v miru pozdravili, malo poklepetali, naredili skupinski posnetek, nato pa smo odrinili na pohod do Orlovih glav. Izleta se je udeležila tudi naša pogumna poškodovana članica Cveti. Ni se smilila sama sebi in je korajžno sedla na sedežnico, se odpeljala na vrh in prav počasi in previdno razmigala poškodovano nogo. Dala nam je zagon in nauk, da se z dobro voljo in trudom premaga vse ovire. Ostali pohodniki pa smo pridno rinili na vrh.

Kot vedno je bilo veliko dobre volje in smeha, skoraj nismo verjeli, da smo prišli na vrh Orlovih glav. Po posvetu smo odšli še naprej do vrha Šije. Ne boste verjeli, vsi smo bili zmagovalci, saj smo prišli vsi na cilj. Tudi tisti, ki so bili ob pogledu na vrh najbolj skeptični. Zaslužijo si posebne čestitke. 




Po malici na Šiji in nepozabnih pogledih naših prekrasnih vršacih, se nam je zahotelo še malo hoditi. Vidite da nismo od muh. Po spustu s Šije smo se malo ločili, saj so nekateri že naredili več, kot so si na začetku zastavili, nekaterim pa je še malo manjkalo in smo nadaljevali pot do Vogla. Prav vsi smo bili zelo zadovoljni. Po počitku smo odšli nazaj do hotela, kjer so nas čakali in se nas razveselili ostali pohodniki. Po družabnem pogovoru smo bili vsi enakega mnenja, da smo preživeli super čudovit dan. Veliko smo naredili za naše telo, še več pa za našo dušo, pri tem pa ne smemo pozabiti da je družba najboljša. 

Hvala vsem, ki ste si lahko vzeli čas in se družili z nami. Upam da bo še veliko skupnih srečanj in tako lepih dni.




P.S. Skoraj bi pozabila omeniti. Ko sem prišla domov, so me že čakale prekrasne fotografije našega požrtvovalnega člana-fotografa Andreja. Hvala ti. Vse prav lepo pozdravljam in se veselim naslednjega druženja.

Suzana



četrtek, 28. junij 2012

CRES

Člani kluba KZA Nova brazda smo z veseljem sprejeli vabilo veterana na treking dopust v avtokamp Slatina v Martinščici na Cresu, kjer ima že nekaj let postavljeno kamp prikolico. Dopust bo aktiven, saj bomo skupaj doživljali lepote Cresa in Lošinja, zraven pa naredili veliko dobrega za dušo in srce. Na povabilo se nas je javilo osem članov, odšli smo v dveh skupinah, ena v četrtek 21.6.2012, druga pa naslednji dan.

21.6.2012

Prišel je srečni dan, ob dogovorjeni uri je po nas prišel gostitelj, hitro smo natovorili potovalke, spili kavo, pojedli sladoled in veselo, pa tudi z malo strahu, začeli našo pot proti morju. Zaradi nesreče na avtocesti, smo imeli malo zamude, tako, da smo morali počakati na naslednji trajekt. A to ni pokvarilo našega veselja. Privoščili smo si kavico in ob klepetu je čas hitro minil, že je pripeljal trajekt in nas po polurni plovbi dostavil na naš otok Cres. Po uri vožnje in enem postanku, kjer smo se že začeli spoznavati z lepotami Cresa, smo prišli na naš cilj. Občutkov veselja ne morem opisati. Sledilo je postavljanje šotorov, vmes pa samo veselje in smeh. Ne vem koliko je bila ura, ni bilo pomembno. Šli smo si ogledat obalo, eni so zaplavali v za mene mrzlem morju. Po večerji smo se še malo zabavali in šli zgodaj spat, ker smo morali zjutraj zgodaj vstati.

22.6.2012

Okoli pete ure zjutraj je zadišalo po kavi - znak, da je treba vstati. Hitro smo se uredili, spili kavo, pripravili nahrbtnike s hrano in pijačo in v tišini zapustili kamp. Sledil je vzpon na Babino (380 m), mimo starega mogočnega hrasta pri Grmovu in skozi Vidoviče nazaj v kamp. Pot poteka čez pašnike, ograjene z »gromačami« - ročno postavljenimi pregradami iz kamenja. 

Del poti so nas spremljale ovce, bilo je čudovito, slišati je bilo besede: »Oh, kako je lepo,« skratka uživali smo. Ogledovali smo si tudi naš jutrišnji cilj – mogočno Osorščico.

V kampu je sledila priprava hrane in počitek. Vsak je po svojih zmožnostih prispeval, da smo se okrepčali in si nabrali novih moči za naslednji izziv.

Pričakali smo tudi ostale člane in jim pomagali urediti šotore. Kasneje sva z ženo opazovala, kako ostali uživajo v vodi in se veselijo. Lepo jih je bilo opazovati, ker smo kot ena družina, smo dobri prijatelji, radi se imamo. Sledila je pozna večerja, pogovor o prekrasno preživetem dnevu in spanje.

23.6.2012

Vstali smo ob štirih zjutraj. Po kavi in prigrizku smo pripravili nahrbtnike, se veselo posedli v avtomobile in se odpeljali na otok Lošinj. V Osorju nas je pričakal znanec, ki nam je v klubu predstavil svojo pretečeno Slovensko transverzalo. Skupaj smo se povzpeli na Osorščico z najvišjim vrhom Televrin (588 m), nato skozi pravljični gozdiček do sv. Mikole. Tam smo se naužili prečudovitih razgledov z lepega otoka in dobrot, ki smo jih prinesli s seboj. Sestopili smo v Nerezine, kjer smo si na kratko ogledali mesto in se namočili v morju. Prilegel se je tudi sladoled.   

V kampu je bilo na vrsti ležanje, obračanje, druženje in hranjenje. Naš dobrotnik me je povabil za pomoč pri spuščanju njegovega čolna v morje, sledila je kratka, a prečudovita vožnja do priveza.

24.6.2012

Zgodnje vstajanje nam ne dela problemov, saj veste »dan se zjutraj išče«. Več smo imeli od dneva, pa še sonce ni premočno pripekalo.

Današnja pot nas je peljala v vas Lubenice. To je prazgodovinsko naselje, kmečko mesto, staro okoli 4000 let, stoji na strmi skali (378 m), ki se dobesedno ruši v morje. V mestu danes živi še 43 prebivalcev. Po sprehodu po majhni, a lepi vasici, smo se okrepčali v vaški gostilni in nadaljevali spust proti našemu zalivu. 

Tu smo počivali, plavali, zares uživali, gledali ladje, ki pripeljejo turiste v ta lep, peščeni zaliv. Sledilo je presenečenje. Naša gostitelja, ki sta nas zapustila že v Lubenicah, sta po nas prišla s svojim čolnom, nas pripeljala v samotni zaliv in nam priredila piknik. Tu smo čofotali, se igrali, pa tudi poležavali, slišati je bilo besede: »Lepo je imeti prijatelje, ki se imajo radi.« Rado je imel veliko dela, ker nas je bilo veliko in nas je moral trikrat peljati do našega kampa. Nikoli ne bomo pozabili te krasne vožnje po morju in pogleda na lepe zalivčke. Pozno zvečer smo se še sprehodili in si privoščili sladoled, potem pa spat.

25.6.2012

Nov dan, nov izziv. Vstali smo malo pozneje, midva z ženo sva šla na ogled kampa, ki je lepo urejen. Sanitarije so brezhibne. Po malici smo šli trije našemu gostitelju pomagat pospravit čoln, a se je malo zavleklo. Nismo se mogli upreti prekrasni vožnji okoli malih, a lepih otokov. Na enem od njih smo se kopali, na drugem nas je Rado častil s sladoledom. Sledilo je kosilo, pospravljanje. Najtežje se je bilo posloviti od naših gostiteljev, bila sta enkratna. Hvala. Hvala, da sta nam omogočila zares lep dopust.

Ko sem se pred šestimi leti šel zdraviti zaradi odvisnosti od alkohola, si nisem mislil, da se mi bo življenje tako spremenilo, da bom imel toliko prijateljev, ki me imajo radi, in jih imam tudi jaz rad. Klub mi veliko pomeni, tu sem se naučil spoštovati in ceniti prijatelja. Res je, kar klubu daš, to tudi dobiš. Jaz sem dobil veliko.

Še enkrat, imejmo se radi.

Franjo



sreda, 9. maj 2012

BUDIMPEŠTA IN BLATNO JEZERO

V prazničnih dneh sva s kolegico Zlato obiskali Madžarsko z organiziranim avtobusnim prevozom.

V zgodnjih jutranjih urah smo se peljali po naši deželi in po Panonski nižini. Tako v Sloveniji, kot v Madžarski so nas spremljala prelepa polja cvetoče oljne repice. 

Peljali smo se proti Blatnemu jezeru, ki ga imenujejo tudi madžarsko morje in je dolgo 80 km. Sprehodili smo se skozi vasico Tihany, ki jo krasi mogočno cerkveno pročelje benediktinskega samostana. Od cerkve je tudi prelep pogled na turkizno jezero.

Pot smo nadaljevali proti glavnemu mestu Budimpešti, ki ga mogočna reka Donava deli na dva dela, Budim in Pešto. Odpeljali smo se na Citadello, trdnjavo od koder smo imeli  razgled na mesto. Najprej smo šli na krožni ogled mesta, kjer smo videli mogočne stavbe, široko Donavo in številne mostove, ki povezujejo mesto. Zvečer smo odšli v čardo na večerjo, ki jo je spremljal glasbeni in folklorni program.

Naslednji dan smo se odpravili na ogled mestnih znamenitosti: znamenito Matjaževo cerkev, baziliko svetega Štefana, najstarejše terme v Evropi, židovsko sinagogo. Videli smo Trg junakov, trg okoli parlamenta in Ribiško bastiljo, ki je eden od simbolov mesta.









Pred odhodom smo še zapluli z ladjico po Donavi in si še enkrat ogledali mestne znamenitosti. Prav poseben je pogled na parlament, ki je res veličasten.


Ta izlet mi je bil zelo všeč, saj ima mesto res bogate in nepozabne znamenitosti. Vožnja po mogočni Donavi pa mi je pričarala v ušesa tudi naslednjo melodijo, ki mi je še nekaj časa zvenela v glavi:


Tatjana