ponedeljek, 20. oktober 2014

DOLINA VRATA

Čudovito sobotno jutro je in naša ekipa se je zbrala pred slapom Peričnik v Mojstrani. Odšli smo na pohod v dolino Vrata. 



Pot je bila prečudovita, polno zelenja in zanimivih galerij. Galerije so ime za del pešpoti Pot triglavske Bistrice po dolini Vrat. V času medledenih dob je Triglavska Bistrica odnašala in nanašala material, ki ga je ledenik pustil za seboj. To so večinoma različno velikii apnenčasti prodniki, ki so se sprijeli v konglomerat. Ker so konglomeratne plasti različno odporne, je reka v srednjem delu doline s spodjedanjem ustvarila previse, t.i. galerije. Pot krasi več takih galerij, ki si jih je vredno ogledati. 

Vzdušje je bilo pozitivno in obilo dobre volje. Pot smo končali pri Aljaževem domu, kjer smo se okrepili z malico ter malim počitkom. Ogledali smo si tudi znamenitost velikanski klin z vponko - spomenik vsem žrtvam gora. 

Zdaj pa še nekaj o dolini Vrata: Iz Mojstrane vodijo tri čudovite alpske doline v samo osrčje Julijskih Alp, v podnožje najvišjega vrha Triglava (2864 m), Vrata, Kot in Krma. Dolina Vrata se razteza od Mojstrane do vznožja severne stene Triglava in spada med pokrajinsko najlepše doline Julijskih Alp. Glavni vodotok doline Vrata je Triglavska Bistrica, ki se nato v Mojstrani izlije v reko Savo Dolinko. Poleg Bistrice je v Vratih stalni vodotok le še Peričnik. V času medledenih dob je Bistrica odnašala in nanašala material, ki ga je ledenik pustil za seboj. To so večinoma različno veliki in slabo zaobljeni apnenčasti prodniki, ki so se sprijeli v konglomerat. Ker so konglomeratne plasti različno odporne, je Bistrica v srednjem delu doline s spodjedanjem ustvarila previse, t.i. Galerije. 

Vrata so lahko dostopna dolina, saj po njej vodi makadamska cesta, ki je deloma asfaltirana. 

Od začetka doline do slapu Peričnik je urejena pešpot ob desnem bregu Bistrice, nato pa še pešpot pod Galerijami skoraj do konca doline. Pot smo zaključili nasmejani in polni energije in pri Slapu Peričnik popili še poslovilno kavo do naslednjega srečanja. 

Maja



sobota, 13. september 2014

PIRNIČE IN ZAVRH

V sončnem ponedeljku 11.9.2014 smo se dobili pri gostilni Mihovec v Zgornjih Pirničah. Bilo nas je kar 27. Napotili smo se do cerkve Marije Vnebovzete. Prijazno nas je sprejel gospod župnik in nam opisal življenje v župniji. 











Cerkev je res nekaj posebnega. Notranjost je okrogla, zunanji zidovi pa tvorijo osemkotnik, katerega krasijo leseni kipi apostolov, delo domačinke Brigite Juvan. Križev pot in barvna okna so delo umetnika Tomaža Perka. Načrt za cerkev pa je izdelal arhitekt Jože Kregar. Lani so blagoslovili čudovite orgle. Nanje so zaigrali že znani organisti, tudi iz tujine. Preden smo se odpravili naprej, sem po tipkah zaigrala tudi jaz, Cvetka pa je s svojim zvonkim glasom zapela. 

Pot smo nadaljevali skozi vas, mimo šole, čez polja, do rojstne hiše heroja Franca Rozmana Staneta, in si jo tudi ogledali. 

Dobro razpoloženi smo nadaljevali pot skozi Spodnje Pirniče, mimo zloglasnega kluba Lipa, do rojstne hiše Jakoba Aljaža. Tam sta nas pričakala gospodarja Misove, po domače Matjaževe kmetije. Tomaž Mis nam je slikovito orisal življenje in delo župnika, gornika, glasbenika in narodnega buditelja Jakoba Aljaža. Prvič je osvojil Triglav leta 1887. Ob prijetnem klepetu nam je Tomaž prdstavil še vodnik Aljaževa pot od doma do doma. Nekaj naših članov si je že žigosalo kartonček. Ogledali smo si hišo, kjer se odvijajo razni kulturni dogodki in razstave. Ob našem obisku je razstavljal svoje fotografije himalajec Viki Grošelj. 











Gospodinja Cirila nas je na koncu presenetila z degustacijo domačih jogurtov, sira, skute v domače urejeni obnovljeni stari hišici. Vse naštete dobrote delajo sami. 


Sonce je že zahajalo, ko smo se zadovoljni poslovili. Poletni izhod smo zaključili na vrtu gostilne Mihovec, kjer so nam domači prijazno ponudili prostor. 


Hvala vam. To je bila moja prva organizacija poletnega izhoda, zato sem svoje nove prijatelje postregla z domačo salamo, sirom, malinami in domačim sokom. Preživeli smo lepo rekreativno in poučno popoldne in ga pod zvezdami in luno prijetno zaključili. Še enkrat hvala gospodu župniku, Egiju Rozmanu, Cirili in Tomažu Misu, ter seveda mojim prijateljem za udeležbo.

Metka



torek, 26. avgust 2014

BISTRIŠKA PLANINA

Na pravi, sončen poletni dan (to je bila v tem poletju res izredna sreča) se nas je ob dogovorjeni 17. uri zbralo kar 22 (vključno s psičko Gajo) pri cerkvici sv. Neže na Brezjah pri Tržiču. Nekateri smo prišli že z dopusta, nekateri so ta lepši del poletja še imeli pred seboj, vsi pa smo bili (kot ponavadi) dobre volje, da smo spet skupaj. Po začetnih izmenjavah novic smo krenili proti našemu cilju – 1057 m visoki Bistriški planini. Sklenili smo, da si začetno hudo strmino nekoliko olajšamo in smo se z avtomobili peljali do razgledne točke na koncu asfaltirane poti, od koder smo lahko občudovali tržiško okolico in del Gorenjske. 


Nekaj udeležencev se je peljalo naprej do planine, večina pa nas je zagnano zakoračila po zložni makadamski cesti. Kmalu nas je padajoče kamenje prepričalo o resnosti opozorilne table, da je v teku pospravljanje ostankov škode zimskega žleda. Po uri hoje, ki je minila v prijetnem pomenkovanju, smo ujeli zadnje sončne žarke, ki so božali travnike na Bistriški planini. 


Kavica in čaj sta se prilegla, nekateri so poskusili tudi dobrote planšarske kuhinje. Fotografa sta po planini iskala nenavadne motive, manjkala pa ni tudi obvezna gasilska fotka. 


Krave se niso kaj prida menile za nas, zajčki pa so tudi brezskrbno tekali po svojem ograjenem teritoriju. Sonce se je poslovilo od nas, tudi mi smo se žal morali od prijetnih oskrbnikov. Ko smo prišli nazaj k cerkvici, se je poznoavgustovski dan že krepko poslavljal in mračilo se je. Spet smo naredili nekaj dobrega zase – malo pognali srce in vzajemno obogatili duše v druženju s prijatelji. 

Anka



torek, 29. julij 2014

TEHNIŠKI MUZEJ BISTRA

Konec julija smo se pod vodstvom g. Romana Grabeljška sprehodili skozi muzej. Ogledali smo si oddelek vozil, kjer so nas posebej navdušili lepo urejeni in ohranjeni muzejski avtomobili, kolesa in motorna kolesa. Zanimivi so bili tudi gasilski avtomobili. Veliko komentarjev smo posvetili tudi staremu ljubljanskemu tramvaju.


























 







G. Roman nam je pokazal in razložil tudi nekoč najsodobnejšo strojno opremo kmetije, ki jo je poganjal parni stroj. 




Oddelek obdelave lesa nas je opomnil na boljše poznavanje narave, posameznih vrst drevja,  na obdelavo in uporabo lesa.



















Prijetno druženje smo končali na Vrhniki s sladoledom.

Andrej