Člani kluba KZA Nova brazda smo z veseljem sprejeli vabilo veterana na treking dopust v avtokamp Slatina v Martinščici na Cresu, kjer ima že nekaj let postavljeno kamp prikolico. Dopust bo aktiven, saj bomo skupaj doživljali lepote Cresa in Lošinja, zraven pa naredili veliko dobrega za dušo in srce. Na povabilo se nas je javilo osem članov, odšli smo v dveh skupinah, ena v četrtek 21.6.2012, druga pa naslednji dan.
21.6.2012
Prišel je srečni dan, ob dogovorjeni uri je po nas prišel gostitelj, hitro smo natovorili potovalke, spili kavo, pojedli sladoled in veselo, pa tudi z malo strahu, začeli našo pot proti morju. Zaradi nesreče na avtocesti, smo imeli malo zamude, tako, da smo morali počakati na naslednji trajekt. A to ni pokvarilo našega veselja. Privoščili smo si kavico in ob klepetu je čas hitro minil, že je pripeljal trajekt in nas po polurni plovbi dostavil na naš otok Cres. Po uri vožnje in enem postanku, kjer smo se že začeli spoznavati z lepotami Cresa, smo prišli na naš cilj. Občutkov veselja ne morem opisati. Sledilo je postavljanje šotorov, vmes pa samo veselje in smeh. Ne vem koliko je bila ura, ni bilo pomembno. Šli smo si ogledat obalo, eni so zaplavali v za mene mrzlem morju. Po večerji smo se še malo zabavali in šli zgodaj spat, ker smo morali zjutraj zgodaj vstati.
22.6.2012
Okoli pete ure zjutraj je zadišalo po kavi - znak, da je treba vstati. Hitro smo se uredili, spili kavo, pripravili nahrbtnike s hrano in pijačo in v tišini zapustili kamp. Sledil je vzpon na Babino (380 m), mimo starega mogočnega hrasta pri Grmovu in skozi Vidoviče nazaj v kamp. Pot poteka čez pašnike, ograjene z »gromačami« - ročno postavljenimi pregradami iz kamenja.
Del poti so nas spremljale ovce, bilo je čudovito, slišati je bilo besede: »Oh, kako je lepo,« skratka uživali smo. Ogledovali smo si tudi naš jutrišnji cilj – mogočno Osorščico.
V kampu je sledila priprava hrane in počitek. Vsak je po svojih zmožnostih prispeval, da smo se okrepčali in si nabrali novih moči za naslednji izziv.
Pričakali smo tudi ostale člane in jim pomagali urediti šotore. Kasneje sva z ženo opazovala, kako ostali uživajo v vodi in se veselijo. Lepo jih je bilo opazovati, ker smo kot ena družina, smo dobri prijatelji, radi se imamo. Sledila je pozna večerja, pogovor o prekrasno preživetem dnevu in spanje.
23.6.2012
Vstali smo ob štirih zjutraj. Po kavi in prigrizku smo pripravili nahrbtnike, se veselo posedli v avtomobile in se odpeljali na otok Lošinj. V Osorju nas je pričakal znanec, ki nam je v klubu predstavil svojo pretečeno Slovensko transverzalo. Skupaj smo se povzpeli na Osorščico z najvišjim vrhom Televrin (588 m), nato skozi pravljični gozdiček do sv. Mikole. Tam smo se naužili prečudovitih razgledov z lepega otoka in dobrot, ki smo jih prinesli s seboj. Sestopili smo v Nerezine, kjer smo si na kratko ogledali mesto in se namočili v morju. Prilegel se je tudi sladoled.
V kampu je bilo na vrsti ležanje, obračanje, druženje in hranjenje. Naš dobrotnik me je povabil za pomoč pri spuščanju njegovega čolna v morje, sledila je kratka, a prečudovita vožnja do priveza.
24.6.2012
Zgodnje vstajanje nam ne dela problemov, saj veste »dan se zjutraj išče«. Več smo imeli od dneva, pa še sonce ni premočno pripekalo.
Današnja pot nas je peljala v vas Lubenice. To je prazgodovinsko naselje, kmečko mesto, staro okoli 4000 let, stoji na strmi skali (378 m), ki se dobesedno ruši v morje. V mestu danes živi še 43 prebivalcev. Po sprehodu po majhni, a lepi vasici, smo se okrepčali v vaški gostilni in nadaljevali spust proti našemu zalivu.
Tu smo počivali, plavali, zares uživali, gledali ladje, ki pripeljejo turiste v ta lep, peščeni zaliv. Sledilo je presenečenje. Naša gostitelja, ki sta nas zapustila že v Lubenicah, sta po nas prišla s svojim čolnom, nas pripeljala v samotni zaliv in nam priredila piknik. Tu smo čofotali, se igrali, pa tudi poležavali, slišati je bilo besede: »Lepo je imeti prijatelje, ki se imajo radi.« Rado je imel veliko dela, ker nas je bilo veliko in nas je moral trikrat peljati do našega kampa. Nikoli ne bomo pozabili te krasne vožnje po morju in pogleda na lepe zalivčke. Pozno zvečer smo se še sprehodili in si privoščili sladoled, potem pa spat.
25.6.2012
Nov dan, nov izziv. Vstali smo malo pozneje, midva z ženo sva šla na ogled kampa, ki je lepo urejen. Sanitarije so brezhibne. Po malici smo šli trije našemu gostitelju pomagat pospravit čoln, a se je malo zavleklo. Nismo se mogli upreti prekrasni vožnji okoli malih, a lepih otokov. Na enem od njih smo se kopali, na drugem nas je Rado častil s sladoledom. Sledilo je kosilo, pospravljanje. Najtežje se je bilo posloviti od naših gostiteljev, bila sta enkratna. Hvala. Hvala, da sta nam omogočila zares lep dopust.
Ko sem se pred šestimi leti šel zdraviti zaradi odvisnosti od alkohola, si nisem mislil, da se mi bo življenje tako spremenilo, da bom imel toliko prijateljev, ki me imajo radi, in jih imam tudi jaz rad. Klub mi veliko pomeni, tu sem se naučil spoštovati in ceniti prijatelja. Res je, kar klubu daš, to tudi dobiš. Jaz sem dobil veliko.
Še enkrat, imejmo se radi.
Franjo
Vzdušje je bilo pozitivno in obilo dobre volje. Pot smo končali pri Aljaževem domu, kjer smo se okrepili z malico ter malim počitkom. Ogledali smo si tudi znamenitost velikanski klin z vponko - spomenik vsem žrtvam gora. 
